Lacius's blog

Strani

sreda, 7. februar 2018

Potetovirana medicinska sestra, v čem je problem?

Lacius' s blog

Pozdravljeni, v današnjem blogu bom govorila o ''problemu'', ki mi že dolgo načenja živce. In sicer o tem, kako so ljudje polni predsodkov in o tem, kako bi morala biti medicinska sestra urejena in vzorna oseba, brez pirsingov, tattoojev, ter brez pretiranega make upa in dišav... 

Hja, v 18. stoletju mogoče, v današnjem civiliziranem času, bi pa jaz temu rekla BULLSHIT! 


'' Estetsko okraševanje vidnih delov telesa s tetoviranjem in »piercingom« ni skladno s podobo medicinske sestre. ''- zbornica- zveza
Mislim, da je problem v zdravstvu malo večji, kot, da se obremenjujemo s tem, kaj vsak posameznik počne sam s sabo v času SVOJEGA PROSTEGA ČASA oziroma IZVEN DELOVNEGA ČASA.

Moj namen tega bloga je, da Vam iz lastnih izkušenj povem, kako izgleda diskriminacija potetoviranih medicinskih sester v zdravstvu.

V času opravljanja obveznih kliničnih vaj v bolnišnici, sem doživela kar nekaj grenkih opazk glede mojega videza, ki je vplivalo tudi na moj način dojemanja zdravstva in odpor do dela v tem poklicu.

Z mojim videzom so imeli največ težav, ljudje na vodstvenih položajih. Ampak žal v indexu še zaenkrat ni ocene za videz(So fuck you!). V letih na faxu, sem na praksi glede ocen  v primerjavi z izpiti BLESTELA, tako, da glede tega nisem mela težav, je pa dosti težav povzročil MOJ DOLGI JEZIK, ki je na enem izmed ocenjevanj moje prakse vplival na končni izračun ocene. Ampak ne obžalujem tega, saj sem ta dan spoznala, da sem raje ''klošar'' kot pa da delam v splošni bolnišnici...In sicer najbolj me je prizadela izjava nadrejene: ''ja kaka pa hodiš ti po bolnici??!''. V tistem času sem imela roza barvo las, piercinge in seveda tattoo-je(slika spodaj). Moj odgovor je bil: ''glede na stopnjo vaše izobrazbe, nebi rekla, da me boste sodili po videzu''. Potem me je nagnala iz pisarne (jebiga..). 


Od nekdaj, sem občudovala delo zdravnikov in medicinskih sester in po zaključeni osnovni šoli sem se podala v svet zdravstva. Čeprav sem bila v razredu po ocenah ''zlata sredina''  včasih tudi nižje, sem prakso OBVLADALA. To pa zato, ker mi je bila v zibelko položena EMPATIJA. Vem, marsikdo ne ve kaj je to, ampak v zdravstvu je to ključ do pravilnega pristopa k pacientu. In na to osebno lastnost sem res ponosna. Empatija je pri meni spletla spoštljiv in enakopraven odnos do pacientov skozi vsa leta opravljanja prakse v bolnišnicah, domovih itd.. Nikoli, ampak res nikoli v svojih letih opravljanja prakse, nisem doživela, da bi se kateri izmed pacientov obregnil ob MOJE TATTOO-JE. In veste zakaj? Zato, ker sem jih obravnavala, tako kot bi svojo družino, prijatelje, znance in zato, ker sem svoje delo opravila vestno in profesionalno.

V času šolanja, spoznaš ogromno ljudi, zdravnikov, medicinskih sester...In poleg ostalih stvari,sem se naučila tudi to, da so ZDRAVSTVENI DELAVCI S TATTOOJI eni izmed NAJPRIJAZNEJŠIH LJUDI in ljudje, ki so brez predsodkov POLNI ŽIVLJENJA in ZGODB. 


Dobila sem tudi neverjetno dobro priložnost, za delo na zasebni kliniki ruskega zdravnika dr. Nikolaya Vorobyeva, katera obravnava ljudi iz višjih cenovnih razredov. Na prvem srečanju in pogovoru za delo, sem ponovno začutila potrebo po delu v zdravstvu, saj sem ugotovila, da pa je delo na zasebni kliniki, ki je ''bajdevej'' na zelo visokem nivoju, nekaj čisto drugega, kot pa delo v splošni bolnišnici.


(Med obiskom klinike dr. Vorobyev-a v Zemunu...)

Med pogovorom z gospodom Nikolayem, sem načela tudi temo o tattoojih. Zdelo se mi je fer, da kljub temu da sem sredi poletja prišla v dolgi majici na razgovor, povem o svojem pol rokavu in ostalih tattoo-jih. In odgovor na moje tattooj-e me je presunil. Niti kanček prezira, nisem začutila z strani zdravnika, saj mi je povedal le zahteve ki se tičejo odnosa do pacientov ne pa tudi videza. In glavna zahteva, ki sem jo dobila, je bila, da paciente obravnavam z empatičnim odnosom.  In jih..., mimogrede, z največjim veseljem, saj vem, da se moj nadrejeni zaveda, kvalitet jih nosim v sebi in ne na sebi!






Vsi tisti, ki odlašate tattoo na vidnem mestu, zaradi službe, nadrejenih, itd., Vam svetujem, da to storite čimprej in začnete delati in razmišljati, tako kot VI ŽELITE IN NE TAKO KOT VAM DRUGI REČEJO in kdo ve, mogoče, dobite priložnost ali službo, kjer ''jim bo dol viselo za vaše tattoo-je''.


''Imeti tetovaže in piercinge ni nestrokovno, nestrokovno je zavračanje zaposlenega, zaradi le teh in ne zaradi njihove ravni profesionalnosti in izkušenj.'' ~acius 

Hvala za vašo pozornost!😘




Lacius

11 komentarjev:

  1. Se popolnoma strinjam z napisanim. :) Sama imam 2 tattooja (nista vidna v uniformi) in pirs v nosu, ampak kot si napisala: empatija. In si planiram dati tattoo tudi na vidnem mestu. In sem res dosti casa razmisljala ali bi ali ne bi, ravno zaradi sluzbe, ampak to je moje telo, tako da se ne sekiram za mnenja drugih. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Lacius, popolnoma se strinjam z zapisanim. Enostavno ne vidim težave v piercingih in tatoojih. Kakšno zvezo ima to s strokovnostjo in empatijo posamezne medicinske sestre? Tu ne gre za neurejenost ali neprimeren videz, gre za omejeno mentaliteto nekaterih, ki bi medicinske sestre najraje zrinile na nivo nun- ponižnih in ubogljivih bitij, torej v vlogo, iz katere se sestre poskušamo iztrgati. Pri vsem je najbolj žalostno to, da nam to vlogo poskušajo vsiliti nekatere stanovske kolegice. Kot da bi bili v letu 1918, ne pa 2018.

      Izbriši
  2. Tudi mene ne motijo tako imenovani "Tattoo-ji".

    Moti me le tvoja slovnica, glede na omenjene ocene.

    LP

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Verjetno si bloga niste natančno prebrali in sicer v omenjenemu blogu povem, da nisem nikdar blestela kar se tiče ocen pri izpitih, če ste pa glede slovnice strokovnjak, pa mi lahko celotnega popravite in zlektorirate ;)

      Izbriši
  3. zelo dobro napisano, se popolnoma strinjam

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala :) Upam, da vlijem komu pogum, da se postavi za sebe in svoje pravice! :)

      Izbriši
  4. Zakon, se čist strinjam. Enostavno se mi ne zdi prav, ko folk presodi tetovaže kot nek faktor tvoje osebnosti oz. dobrine. Sodi se po dejanjih in besedah, ne po izgledu.

    To da si pa pol še dobla šiht z takim šefom, loh sam rečem zaslužena karma:) way to go!

    OdgovoriIzbriši
  5. sem zaposlen v UKC MB in glede tattooja nimam težav, sem pa imel težave ko sem se vpisal v srednjo zdravstveno šolo v MBju za odrasle. Tam sem pa imel zelo slabe izkušnje s profesorcami za praktičen pouk, mislim, kje živimo in katerem času, ko bi videli kaj vse so mi znale povedati, da mi je minilo hoditi k praksi

    OdgovoriIzbriši
  6. Tudi sam sem na "podobnem" delovnem mestu (poklicni gasilec) kot ti, in je blo na začetku vse narobe ker imam tattoo na spodnjem delu desne roke, kar se itak vidi, ko je vreme primerno za nošenje kratkih majc. Ampak so se pol na srečo mal pomirili s tem...

    Drgač pa kapo dol za napisano, TOP!
    Morda si celo sposodim kdaj tisti zadnji stavek ki si ga napisala ;)

    Stay strong in ne se dat!! :)

    OdgovoriIzbriši
  7. V policiji ni tako enostavno. Imam tattooja na obeh rokah na zapestju, zahtevali so da si jih prekrivam, kar je na koncu delovalo kot da imam porezana zapestja in s tem samomoriska nagnjenja�� vseeno imam raje stabilnega potetoviranega delavca kot pa psihicno na videz nestabilno osebo. No, dvomim da bo v policiji kdaj tattoo na vidnem mestu dovoljen.

    OdgovoriIzbriši